Spoštovane bralke in bralci naše spletne strani, če ste kdaj obiskali našo razstavo, ste mnogi občudovali lepe grajske sobane, v katerih smo postavile na ogled naše čipke. Le malo je bilo ob teh priložnostih povedanega o dolgi in zanimivi zgodovini Polhograjske graščine in njenih nekdanjih prebivalcih. Graščina je današnji videz dobila po letu 1658, njena zgodovina pa se je začela še nekaj stoletij prej. Letos se v Polhovem Gradcu spominjamo več okroglih obletnic, povezanih z graščino. Dovolite mi, da z vami delim delček naše zgodovine, dodala pa bom še nekaj novic.

Odkritje nove rože in kraljev obisk

Leta 1837 je domačin grofu Blagaju prinesel z Gore rumene jožefice, rastlino, ki je ta ni poznal in jo je zato poslal kustosu Kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju. Ta je, tudi po posvetovanju s tedanjim vodilnim nemškim botanikom Reichenbachom, spoznal, da gre za še neopisano vrsto volčina in jo je Blagaju na čast krstil Daphne blagayana. Naslednje leto, natančneje 14. maja 1838 zjutraj, je grof Blagaj na vrtu svoje polhograjske graščine razporejal delo. Od domačinov, ki so ravno sadili buče, je zaslišal vzklike: ʺGlejte, glejte, gradu se približujeta dve četverovpregi z rdeče oblečenima kočijažema.ʺ Tega zaradi vraže, da buče dobro uspevajo, če se pri sajenju obilno laže, ni verjel. Pa je bilo res. Na grajsko dvorišče sta pripeljali kočiji, v prvi sta bila kustos ljubljanskega deželnega muzeja Henrik Freyer in saški konzul v Trstu Giovanni Guglielmo Sartorio, v drugi pa saški kralj Friderik Avgust II. s svojim adjutantom. Ob nenapovedanem in tudi nepričakovanem obisku se na slovesen sprejem visokega gosta
ni več moglo niti pomisliti, tako da so kralju postregli le še z zajtrkom, nakar se je vsa družba odpravila na hrib s cerkvico sv. Lovrenca nad graščino. Kralj je prišel, da bi si na rojstnem kraju, ʺne da bi se ustrašil višineʺ, ogledal leto poprej odkriti in le malo mesecev pred tem opisani Blagajev volčin. Med potjo so pridno botanizirali1 in po uri in pol prišli na kraj, kjer je kralj ʺblagovolil lastnoročno odlomiti nekaj cvetočih primerkov te rastline in jih vložiti v Njihovo popotno herbarijsko mapoʺ. S temi besedami vdanega spoštovanja do kronanega ljubitelja rastlin je grof Blagaj opisal kraljevo botanično ravnanje. Po vrnitvi v graščino je sledilo še kosilo, nato sta Blagaj in Freyer pospremila nenavadno odpravo čez Lesno Brdo na Vrhniko, od koder je kralj pod večer prispel v Idrijo. Od tam je naslednji dan odpotoval v Trst in naprej na obisk k Petru II. Petroviču Njegošu na Cetinje. V spomin na kraljevi obisk je grof Blagaj dal postaviti obelisk, ki so ga odkrili 7. septembra 1838. Stoji še danes in spominja na visoki obisk na prvem znanem najdišču Blagajevega volčina. Na ovalni plošči je latinski napis, ki se v slovenskem prevodu glasi: ″Na srečni dan pred majskimi idami 1838 je presvetli saški kralj in cesarjev svak Friderik Avgust iz ljubezni do botanike in ne da bi se ustrašil višine prišel, da bi na rojstnem kraju videl rastlino, ki jo je g. Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, spoznal za novo in obdaril z imenom Blagayev volčin.″ Na spodnji štirioglati plošči pa je še napis: ″V spomin (postavil) grof Rihard Ursini Blagay, gospodar kraja.″ Pri ljudeh se je zaradi kraljevega obiska uveljavilo ime kraljeva roža, pripisovali pa so ji tudi zdravilne lastnosti; ″zakaj naj bi jo bil kralj sicer sploh iskal″.

Kar precej let je Polhograjska Gora (Sv. Lovrenc) veljala kot njeno edino najdišče. Zdaj vemo, da je v naši domovini bolj razširjena, saj raste na več krajih v Polhograjskem hribovju, nad Vrhniko, v okolici Zidanega mosta, na Kozjan-skem, v dolini Kolpe in Trebuše. že iz 2. polovice 19. stoletja znano najdišče pri Idriji je bilo potrjeno šele v letih 2004 in 2007. Velja za pretežno balkansko rastlino, doslej so jo našli na hrvaških Gorjancih nad Samoborom, v Bosni, Hercegovini, črni gori, Srbiji, severni Albaniji, Makedoniji, severni Grčiji in Bolgariji, pa tudi severno od Donave, v Romuniji. Leta 1990 so ta volčin odkrili tudi v italijanskih Karnijskih Alpah. Blagajev volčin2, kraljevska roža slovenske cvetane3, je eden simbolov slovenskega varstva narave. Skupaj s planiko je bil na Kranjskem in štajerskem zavarovan že leta 1898. Ne smemo pozabiti, da je že saški kralj ob svojem obisku na ″rojstnem kraju″ te rastline priporočil kar največje varovanje te botanične redkosti, kar je najbrž prva neutilitarna (materialno nekoristoljubna) naravovarstvena pobuda v Sloveniji. Verjetno tudi o nobeni drugi rastlini slovenske flore doslej niso toliko pisali. Najpopolnejša, dokumentirana in ilustrirana je knjiga kustosinje Prirodoslovnega muzeja Slovenije Nade Praprotnik Blagajev volčin - naša botanična znamenitost iz leta 2004. Ob letošnji letnici 2008 se obnavlja cela vrsta spominov na dogodke v letih, ki se končujejo z osmico. Leta 1808 se je grof Blagay, rojen 1786 v gradu Boštanj pri Grosupljem, priženil v Polhov Gradec, leta 1838 je sprejel obisk saškega kralja in postavil spominsko znamenje, 1858 je umrl, 1898 pa je bil Blagajev volčin prvič zavarovan.
V petek, 16. maja letos, je v Polhovem Gradcu potekal simpozij, na katerem je sodelovalo 23 predavateljev s 26 prispevki. Predavatelji niso govorili samo o Blagaju in ″njegovi roži″, temveč predstavili tudi veliko zanimivega s Polhograjskega. Simpozij je organiziralo Turistično društvo Polhov Gradec, vodja simpozija pa je bila gospa Milka Bokal, leksikografinja pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, tudi članica našega društva. Predavatelji so v zahvalo dobili krajevne dobrote in spominke, med katerimi so bile tudi klekljane blagajke. Sklekljali sta jih naši članici, gospe Marijanca Yartz in Angelca Cankar. Čipke so njuno avtorsko delo. S temi čipkami je naše klekljarsko društvo podprlo simpozij. Z veseljem pričakujemo zbornik, v katerem bodo objavljeni vsi prispevki.

Marijanca Yartz, Angelca Cankar in polhograjski župnik Bogdan Oražem.

Postavitev in odkritje spomenika grofu Blagaju

Naš graščak je po odpravi tlačanstva postal prvi župan Polhovega Gradca, podpiral je razvoj krajevnega kmetijstva in obrti ter uvedel uradovanje z oblastmi v slovenščini. Uveljavil se je tudi v širšem okviru dežele Kranjske. Prav je, da se tega spominjamo. Spoštovanje prednikov, velikih mož in žena, zaslužnih za svoj rod, je pomembno tudi v današnjem času. Zavedati se moramo, da so tudi v naši krajevni zgodovini osebnosti, ki so v evropsko in svetovno kulturno in znanstveno zakladnico dale svoje nemajhne prispevke. Živimo v družbi veliko večjih narodov - z bogato, spoštovanja vredno zgodovino in osebnostmi, ki so soustvarjale svetovno znanost, kulturo in civilizacijo. Pomembno pa je, da se zavedamo, da smo del te zgodovine, te kulture in civilizacije tudi mi. A čuta pripadnosti slovenskemu narodu, slovenski kulturi in slovenski državi ne smemo zanemariti. Bogatemu in plemenitemu delovanju grofa Blagaja smo se 20. junija, ob občinskem prazniku, poklonili s slovesnostjo in odkritjem spomenika. Spomenik je stvaritev domačina, akademskega kiparja Eda Dolinarja. Doprsni kip stoji pred graščino v nekdanjem zeliščnem vrtu.
Blagoslov kapele v Polhograjski graščini

Še en poseben dogodek je zaznamoval Blagajevo leto. Po več kot 60 letih je bila 21. junija v Polhograjski graščini maša z blagoslovom obnovljene kapele. Obred blagoslova je opravil škof msgr. dr. Anton Jamnik. Marsikdo je ta izjemni dogodek doživel kot spravno dejanje krajanov do nekdanjih grajskih prebivalcev, ki so bili po končani 2. svetovni vojni nasilno izgnani s svojega doma in iz svoje domovine. Maše so se poleg drugih udeležili tudi ministrica Mojca Kucler Dolinar in Herman Zupan, častni slovenski konzul v Argentini, s soprogo Julijano. Po maši se je dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU, v imenu Polhograjcev zahvalil Franciju Lazniku, možu, brez katerega bi bila polhograjska graščina po vsej verjetnosti kvečjemu v fazi kakšne skromne obnove, puščobno samevajoče gradbišče, morda celo še kaj bolj žalostnega. Kot nepoklicni direktor Javnega zavoda Polhograjska graščina je stvari vzel v svoje roke. še več, obnova gradu mu je postala življenjski projekt. Pri tem je pokazal neuničljivo vztrajnost, izjemno iznajdljivost in poseben pogum. Tako je z vedno novimi dosežki skozi dolgo vrsto let razveseljeval Pograjce, pristojno ministrstvo pa pogosto šokiral in včasih celo ujezil. Uradniki pač zahtevajo delovanje po pravilih, cello takrat, ko so neživljenjska. Vendar ga je modri predstojnik Zavoda za varstvo kulturne dediščine gospod Mrvič jemal v varstvo, ker je pač videl dlje: videl je isti cilj, za katerega si je izjemno požrtvovalno prizadeval Franci Laznik - grad, obnovljen s pietetnim odnosom do vseh obnovljivih detajlov, grad, ki bo doživel ponovno uporabo za namene, skladne z dostojanstvom stavbe in njeno zgodovino. Vedel je, da bi bilo po Sloveniji manj razpadajočih gradov, ko bi vsak imel svojega Laznika. Ob prenavljanju kapele se je zgodilo posebno naključje. Kakšna je bila kapela pred izgonom zadnjih prebivalcev decembra 1945, je bilo znano le iz opisa Marijana Marolta v Kulturnih spomenikih dekanije Vrhnika iz let 1929/1930 in zapisanih spominov zadnje lastnice graščine, Ane Delago. Med drugim inventarjem je bila omenjena oltarna slika sv. Jožefa. Vnuk Ane Delago, Vital Ašič iz Argentine, je ob obisku graščine junija 1992 omenil, da ima majhno fotografijo kapele. Poslal je fotokopijo. V letu 1994 je bilo ob obnovi gradu restavrirano štukaturno okrasje v kapeli, fotokopija male sličice, čeprav zelo nejasna, pa je še povečala željo, da bi bila vsa kapela obnovljena čimbolj zvesto po nekdanji podobi. Nekaj kosov inventarja kapele je ležalo na grajskem podstrešje in tam pozabljeno ušlo uničenju. Načrt za obnovo opreme kapele je pripravljal Vid Klančar. Njegova žena, akademska slikarka Anita Klančar, zaposlena v Restavratorskem centru, je poznala moževo delo in videla tudi kopijo sličice kapele. Po tej je na steni v sobi svojega direktorja prepoznala restavrirano oltarno sliko sv. Jožefa iz grajske kapele. Po petih letih od tega dogodka je originalna slika spet na svojem prostoru nad oltarno mizo.
V kapeli so originalna še vrata z rezljano leseno obrobo in originalnim ključem, kovinsko krogovičje v polkrožnem oknu nad vrati in levem okencu, restavrirano okrasje v štuku na stenah in stropu, dva dekorativna nastavka v obliki odprte školjke in vgrajeni deli antependija iz ustrojene kože divjega osla z vtisnjenimi barvnimi cvetovi vrtnic. Po ohranjenih spominih je znano, da je bila s kožo prekrita oltarna miza, po sličici pa se vidi, da je oltarni prt segal precej navzdol, zaključil se je s klekljano čipko. &269ipke za prt so najverjetneje sklekljale učenke nekdanje čipkarske šole v Polhovem Gradcu, kot so sklekljale tudi čipke za veliko cerkvenih prtov. Novi prt za oltarno mizo je drugačne oblike, želja naročnika je bila, da se ne zakrije v mizo vgrajena rožna koža. čipke za prta na oltarni mizi in nizki omarici sta sklekljali in sešili naši članici Marijanca Yartz in Angelca Cankar, polhograjsko klekljarsko društvo pa ju je kapeli podarilo. Naša predsednica, Marijanca Yartz, je kot otrok večkrat hodila po graščini, njena starejša sestra Minka je bila tam kuharica. Izjemni spomin gospe Yartz nam je v zdaj praznih sobah večkrat pričaral podrobno podobo nekdanje opreme in življenja v graščini. Poznala je vse zadnje grajske prebivalce. Nikoli pa ni videla notranjosti kapele, ker so bila vrata, kadar ni bilo v njej obreda, vedno zaprta. škofu Jamniku je Milka Bokal v imenu polhograjskih klekljaric podarila klekljano blagajko. Naj končam z mislijo dr. Trontlja: ″Spoštljiv odnos do preteklosti je tisto, kar nam daje pravico do uživanja sedanjosti in kar upravičuje upanje za prihodnost.″

Povzeto: - po gradivu, ki sta ga v večletnem zbiranju in raziskovanju o graščini in kapeli zbrala in zapisala Jožica in Jože Kavčič, upokojena osnovnošolska učitelja in krajevna zgodovinarja; - po članku prof. dr. Toneta Wraberja Blagayev volčin in letošnje Blagayeve obletnice - Kralj je priporočil kar največje varovanje te botanične redkosti v DELU, 15. maja 2008.

Tatjana Trontelj,
Klekljarsko društvo Polhov Gradec
Foto: Tatjana Trontelj, Mirjam Gremes

Opombe:
1 botanizirati- opazovati ali zbirati rastline v študijske namene;
2 Blagajev volčin - Daphne Blagayana - Blagajeve jožefce, Blagajeve jožefice, blagajka, blagajevka, blagajana, rumene jožefce, rumene jožefice, jožefovka, kralova roža, kraljeva roža, kraljevska roža, igalka, beli kozlovec;
3 cvetana - rastline, ki rastejo na dolocenem področju.
Copyright © 2011 Mirjam Gremes
Website: mirjamsworld.com
KLEKLJARSKO DRUŠTVO
POLHOV GRADEC
BLAGAJEVO LETO V POLHOVEM GRADCU
Grof Rihard Ursini Blagay