V Polhograjski graš&#269ini smo ob koncu junija zaprli letošnjo razstavo čipk Klekljarskega društva Polhov Gradec. Tudi to razstavo, podobno kot že zadnjih nekaj let, smo polhograjske klekljarice pripravile v sodelovanju s klekljaricami ljubljanske skupine z Ledine. V vsaki skupini je tudi en klekljar, pri nas gospod Maks Oblak, v ljubljanski skupini gospod Franc Jelovčan. Naj mi bo oproščeno, ker bom tudi v nadaljevanju uporabljala žensko besedno obliko - klekljarice.

Janja Janša (imenitni Kresniček izpred treh let, tisti, ki je izgubil svojo lučko, v istoimenski spevoigri Radovana Gobca) je zbrane ljubitelje čipk pozdravila s popevko Zvončki in trobentice, ki je bila nadvse primeren uvod k slovesnosti ob odprtju 11. razstave čipk v soboto, 25. aprila 2009.

”Narava je spala, pa zopet je vstala in prišla je zala, preljuba pomlad,” pa so bile besede podpisane, ko sem pozdravila in nagovorila goste.
Da je bila slovesnost ob odprtju razstave prijetna tudi za ušesa, je bila zaslužna imenitna gostja, ki sem jo predstavila z naslednjimi besedami:


”Ko zazveni opera, se odprejo nebesa. In ko se operi doda pridih popa, se nebesa spustijo na zemljo. Alenka Gotar je operna pevka, ki je v Sloveniji zaorala ledino in je po svoji uspešni operni karieri združila svoj operni glas z elementi popa in se v hipu zasidrala na slovenski glasbeni sceni, uspešno zastopala Slovenijo na izboru za Pesem Evrovizije in naši državi priborila tudi finale. Pevka, ki se je šolala v švici in Avstriji, ki je pela po vsej Evropi in svetu, ki je s svojim glasom zaznamovala devet sezon v slovenskih opernih hišah v Mariboru in Ljubljani, je danes ena najbolj znanih opernih pevk pri nas in je najbolj zaslužna, da se je opera približala najširšemu krogu poslušalcev v Sloveniji. Kjer se poljubita opera in pop, tam zaslišimo glas Alenke Gotar.”

Zapela nam je dve operni ariji in pesem Cvet z juga, s katero je pred časom osvojila širšo slovensko publiko. Nas je očaral njen ”sestop z odra” med poslušalce in njeno darovanje vrhunske pevske umetnine ne samo vsem, ampak tudi posameznim udeležencem te sijajne predstave. Vse pa nas je razveselila, ko se nam je po ogledu čipk pridružila ob mizi s prigrizki in ostala v naši družbi še del večera. Da bo v Polhov Gradec rada še prišla, so bile njene besede ob odhodu. Res vedenje, primerno zvezdniški umetnici. Na veliki mizi so bile ta večer kulinarične ”čipkarije” gospe Mimi Plestenjak, naše podporne članice. Prireditev je s svojim prispevkom velikodušno podprla gospa Malči Božnar iz čebelarstva Božnar v Polhovem Gradcu.

Tatjana Trontelj
Posebej sem pozdravila gospoda Francija Laznika, direktorja JZ Polhograjska graščina, ki je dolga leta z veliko naklonjenostjo podpiral polhograjske klekljarice. Za naše razstave smo vedno dobile najlepše grajske sobe. Z lanskim letom se je v graščino vselil Muzej pošte in telekomunikacij Tehniškega muzeja Slovenije, ki je s svojimi eksponati zasedel večino grajskih prostorov. Zato smo letos našo razstavo čipk lahko postavile le v eni sobani. še vedno pa velja, da je bila naša razstava postavljena v eni najlepših stavb daleč naokrog, v izjemnem okolju dolinice med Polhograjsko Goro, Kalvarijo in Grmado.

Med gosti smo pozdravili gospoda Oresta Jarha, direktorja Tehniškega muzeja Slovenije, in kustosinjo Muzeja pošte in telekomunikacij gospo Estero Cerar. Posebej veseli smo bili rojakinje gospe Mojce Kucler Dolinar, nekdanje ministrice za znanost in visoko šolstvo in kandidatke za evropsko poslanko.

Za pojasnilo k razstavi sem nadaljevala: ”Najbolj se razveselimo pomladnih rož. Z barvo vabijo čebele in druge žuželke, ki jim pomagajo opraviti prvo dejanje njihove starševske dolžnosti. S svojimi nežnimi oblikami in čudovitim vonjem pa so prepričale človeka, da jih goji, ker mu raveseljujejo dušo in srce. Zato so cvetovi našli pot v pesmi, na slikarska platna, na najlepša damska oblačila, v nakit. Našle so pot na pročelja cerkva, spomnimo se sijajnih, mogočnih rozet gotskih katedral. še obljube za večno ljubezen in zvestobo, v dobrem in slabem, si dajemo z rožami v rokah in gumbnici. Cvetje ima velik simbolni pomen. Ni torej nenavadno, da ima najnežnejša od umetnih obrti v svojih vzorcih najpogosteje cvetlični motiv.”

Naša letošnja razstava je bila skromna hvalnica naravi in življenju, poimenovale smo jo Pograjski gartelc. Marsikoga je prvi pogled v razstavno sobo presenetil. Večina čipk ni bila taka, kot si jih ljudje predstavljajo - beli prtički različnih oblik in velikosti. A tisti, ki poznate navezo polhograjskih in ljubljanskih klekljaric, veste, da lahko na vsaki novi razstavi pričakujete kaj posebnega.
Posebej sem pozdravila gospoda Francija Laznika, direktorja JZ Polhograjska graščina, ki je dolga leta z veliko naklonjenostjo podpiral polhograjske klekljarice. Za naše razstave smo vedno dobile najlepše grajske sobe. Z lanskim letom se je v graščino vselil Muzej pošte in telekomunikacij Tehniškega muzeja Slovenije, ki je s svojimi eksponati zasedel večino grajskih prostorov. Zato smo letos našo razstavo čipk lahko postavile le v eni sobani. še vedno pa velja, da je bila naša razstava postavljena v eni najlepših stavb daleč naokrog, v izjemnem okolju dolinice med Polhograjsko Goro, Kalvarijo in Grmado.

Med gosti smo pozdravili gospoda Oresta Jarha, direktorja Tehniškega muzeja Slovenije, in kustosinjo Muzeja pošte in telekomunikacij gospo Estero Cerar. Posebej veseli smo bili rojakinje gospe Mojce Kucler Dolinar, nekdanje ministrice za znanost in visoko šolstvo in kandidatke za evropsko poslanko.

Za pojasnilo k razstavi sem nadaljevala: ”Najbolj se razveselimo pomladnih rož. Z barvo vabijo čebele in druge žuželke, ki jim pomagajo opraviti prvo dejanje njihove starševske dolžnosti. S svojimi nežnimi oblikami in čudovitim vonjem pa so prepričale človeka, da jih goji, ker mu raveseljujejo dušo in srce. Zato so cvetovi našli pot v pesmi, na slikarska platna, na najlepša damska oblačila, v nakit. Našle so pot na pročelja cerkva, spomnimo se sijajnih, mogočnih rozet gotskih katedral. še obljube za večno ljubezen in zvestobo, v dobrem in slabem, si dajemo z rožami v rokah in gumbnici. Cvetje ima velik simbolni pomen. Ni torej nenavadno, da ima najnežnejša od umetnih obrti v svojih vzorcih najpogosteje cvetlični motiv.”

Naša letošnja razstava je bila skromna hvalnica naravi in življenju, poimenovale smo jo Pograjski gartelc. Marsikoga je prvi pogled v razstavno sobo presenetil. Večina čipk ni bila taka, kot si jih ljudje predstavljajo - beli prtički različnih oblik in velikosti. A tisti, ki poznate navezo polhograjskih in ljubljanskih klekljaric, veste, da lahko na vsaki novi razstavi pričakujete kaj posebnega. V Polhograjski graščini smo ob koncu junija zaprli letošnjo razstavo čipk Klekljarskega društva Polhov Gradec. Tudi to razstavo, podobno kot že zadnjih nekaj let, smo polhograjske klekljarice pripravile v sodelovanju s klekljaricami ljubljanske skupine z Ledine. V vsaki skupini je tudi en klekljar, pri nas gospod Maks Oblak, v ljubljanski skupini gospod Franc Jelovčan. Naj mi bo oproščeno, ker bom tudi v nadaljevanju uporabljala žensko besedno obliko - klekljarice.

Janja Janša (imenitni Kresniček izpred treh let, tisti, ki je izgubil svojo lučko, v istoimenski spevoigri Radovana Gobca) je zbrane ljubitelje čipk pozdravila s popevko Zvončki in trobentice, ki je bila nadvse primeren uvod k slovesnosti ob odprtju 11. razstave čipk v soboto, 25. aprila 2009.
Vas, bralce, sprašujem, kdo med vami pozna besedo gartelc. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika te besede ni. Vendar mi je gospa Milka Bokal, naša članica, leksikografinja pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, zagotovila, da jo lahko uporabimo, saj je marsikje še živa in v vsakdanji rabi.

Spraševala sem tudi kolegice v službi in prijateljice. Nekatere še nikoli niso slišale za gartelc, druge so ga poznale. ”Pejt u garhlc pa naber rože za na britof pa za h znamij,” so rekl stara mama. Teh besed v rovtarskem narečju se spominja moja prijateljica. Na kmetih je bil to majhen del vrta, ograjen, da kokoši, petelin, race in gosi v svoji vnemi brskanja niso mogle vanj. Gospodinja je v njem z vso ljubeznijo gojila rože, da so bujno cvetele od zgodnje pomladi do pozne jeseni, šele slana ali sneg sta pobrala zadnje cvetje. Med rožami so rastla še zelišca, pa malo solatke in korencek. Moj soprog se spominja dobrosrčne stare botrce iz mežnarjeve hiše pri cerkvici sv. Duha ob Bohinjskem jezeru. Celo takrat, ko so jo zatekle noge še komaj nosile, je vsakokrat, ko je pometla po hiši, smetišnico nesla izpraznit v svoj gartlc. Seveda so ji rože njeno dobroto vračale.
Dve kolegici klekljarici, ena vzgojiteljica, druga osnovnošolska učiteljica, sta povprašali otroke, kaj si predstavljajo pod besedo gartelc. Večini je bila beseda neznana, njihovi odgovori so bili polni domišljije: ”To je en avto ali pa avtomat ali pa svanformator, ” je odgovorila 5-letna Justina. ”Tega pa pri nas nimamo, ” je zatrdila skoraj 5-letna Naja. ”Tovornjak! ” je bil odločen 5-letni Matic. Učenci v 2. razredu so našteli: grof, roža s skodranimi rdečimi listi, drevo z vijugastimi listi, rastlina, ki ima vijolične in umešane zelene liste, pošast proti nezemljanu, šimpanz, štruca, grablje, gasilec, grad. Ucenci v 5. razredu so zapisali: rastlina z lovkami, podstrešje, pravljično bitje, vrsta vina, mestni škrat. Nekateri učenci v 7. razredu pa so bili že blizu: nekaj v zvezi z vrtom; ta beseda mi je zelo znana, a se ne morem spomniti kaj pomeni; beseda je zastarela oz. izpeljanka iz tujega jezika; spominja me na vrt. Odgovori drugih so bili barviti in pisani, kot je lahko pisano cvetje v gartelcu: letalec, stroj za kakšno opravilo, sliši se kot škrat, narečna beseda za kolovrat, kmečka hiša, spominja me na oblačila, spominja me na ime kakšne pošasti iz ljudske pravljice, vrtni palček, film, nogavica. Otroške odgovore smo natisnili in jih dali na ogled. Obiskovalcem razstave so se zdeli zelo zabavni.
FOTO-GALERIJA POGRAJSKI GARTELC
Copyright © 2011 Mirjam Gremes
Website: mirjamsworld.com
KLEKLJARSKO DRUŠTVO
POLHOV GRADEC
DOMOV
PODATKI
DOGODKI
KONTAKT
POVEZAVE
SITE MAP
POGRAJSKI GARTELC
Obiskovalci